Protruzije, kile, osteohondroza - ko se odkrijejo, bolniki takoj odhitijo h kirurgu, ne da bi upoštevali konzervativne metode zdravljenja, vendar je to napačno.
Po statističnih podatkih ima 84% ljudi vsaj enkrat v življenju bolečine v hrbtu. Hrbtenica in okoliške mišice so del mišično-skeletnega sistema. Posledično njihovo poškodbo pogosto spremlja bolečina, ki se lahko pojavi po upogibu ali obračanju glave in telesa in se ublaži s počitkom. Anatomsko je hrbtenica predstavljena z izmenjujočimi se vretenci in medvretenčnimi ploščicami. Slednji so sčasoma podvrženi degeneraciji, kar vodi v nastanek izboklin in kile. Te strukture lahko same povzročajo bolečino ali pa povzročajo bolečino zaradi stiskanja sosednjih struktur – živčnih korenin in hrbteničnih vezi. V nekaterih primerih lahko povzročijo stenozo (zožitev) hrbteničnega kanala (prostora, v katerem se nahaja hrbtenjača).
Med drugim so vretenca povezana s parnimi fasetnimi sklepi, strukturo, ki je bolj toga od medvretenčne ploščice. Njihova poškodba v 15-65% primerov povzroči bolečine v hrbtu. Do 30 % bolečin v križu je posledica poškodbe sakroiliakalnega sklepa, parne strukture, ki povezuje križnico in medenične kosti. Navsezadnje vsako draženje poveča tonus okoliških mišic, kar sčasoma povzroči ločen miofascialni sindrom.
Fizična aktivnost praviloma vodi do bolečin v hrbtu, zlasti v primerih, ko je izrazita ali intenzivna, ali ko se izvaja v nenaravnem položaju ali ko gre za dolgotrajno izpostavljenost prisilnemu položaju, na primer med vožnjo avtomobila ali za pisalno mizo. Telesna teža in telesna pripravljenost človeka sta velikega pomena, saj je resnost obremenitve vedno relativna.
Kakšni so razlogi za njegov razvoj?
Nemogoče je jasno poimenovati razloge za razvoj osteohondroze, vendar je mogoče identificirati številne dejavnike, ki prispevajo k pojavu te bolezni: slab telesni razvoj, presnovne motnje v telesu, genetska nagnjenost, nepravilna drža, dolgotrajno bivanje v enem položaju (na primer pred računalniškim monitorjem, med vožnjo), telesna nedejavnost, pretirano mehka postelja, ploske noge. Ti razlogi so praviloma povezani s slabo prehrano.
Kaj storiti, če imate bolečine v hrbtu?
Najpomembnejše pravilo je, da se ne zdravite sami!
Najprej morate priti na sestanek z nevrologom ali nevrokirurgom. Za postavitev natančne diagnoze je potreben celovit pregled bolnika, ki nujno vključuje rentgensko slikanje hrbtenice in tomografijo (magnetna resonanca ali računalniška tomografija. Imenovanje določene študije mora opraviti le zdravnik na podlagi specifične klinične slike.
Zdravljenje osteohondroze hrbtenice z zdravili vključuje ne le lajšanje bolečin, ampak tudi, če je mogoče, odpravo temeljnih vzrokov. Zdravnik predpisuje kompleksno terapijo (zdravljenje z zdravili, fizioterapija, akupunktura, balneoterapija).
Celovita terapevtska oskrba osteohondroze vključuje korekcijo prehrane in življenjskega sloga (zdrav in aktiven življenjski slog, optimalna količina telesne vzgoje), v nekaterih primerih predpisovanje zdravil iz skupine hondroprotektorjev, ki izboljšujejo stanje hrustančnega tkiva.
Glavna indikacija za kirurško zdravljenje degenerativno-distrofičnih bolezni hrbtenice je neučinkovitost konzervativne terapije z zdravili 4-6 tednov, sindrom nevzdržne bolečine, pa tudi naraščajoča šibkost v nogah, ki jo lahko v nekaterih primerih spremlja urinska inkontinenca. Nepravočasno in nepravilno zdravljenje v takšnih situacijah lahko povzroči številne neželene posledice in zaplete, vključno z invalidnostjo.
Bolečine v hrbtu so priznane kot najpogostejše. Strokovnjaki to pojasnjujejo s posebnostmi človeške anatomije. Dejstvo je, da je hrbtenica podvržena obremenitvam vse življenje človeka: od trenutka, ko se postavi na noge v otroštvu, do smrti. Hrbtenica se obrablja in slej ko prej ima težave skoraj vsak. Najpogostejši diagnozi za bolečine v hrbtu sta "osteohondroza" in "išias", bolniki pa si jih pogosto postavijo sami in sami predpisujejo zdravljenje, ne da bi se posvetovali z zdravnikom. Toda tudi za temi diagnozami, za katere se zdi, da slišijo vsi, se pogosto skrivajo razlogi, ki jih lahko določi le izkušen specialist.
Kaj boli tam?
Velika večina (približno 95 %) bolečine je povezana z mišicami, vezmi in sklepi. To se popularno imenuje obremenitev hrbta. Te bolečine so neprijetne, vendar niso nevarne in v večini primerov izginejo same od sebe v 2-3 dneh.
3–4 % bolečin je povezanih z radikulopatijo (radikulitis) – poškodbo hrbtenične korenine. Običajno ga poškoduje kila. Bolečina izgine, ko izgine oteklina, ki jo povzroči stiskanje.
1–2 % bolečin v hrbtu povzročajo poškodbe ali vnetne bolezni hrbtenice, onkološki procesi, bolezni srčno-žilnega sistema ali prebavil, pri katerih se bolečinski sindrom lahko razširi na hrbet. To je najnevarnejša vrsta bolečine v hrbtu. Če želite izključiti takšne patologije, se posvetujte z zdravnikom.
Ne smeš oklevati
Glavni pokazatelj, da potrebujete zdravniško pomoč, je rednost bolečine. Če vas občasno zagrabi krč, najverjetneje ni razloga za skrb. Če vas bolečina nizke ali zmerne intenzivnosti neusmiljeno preganja, ne smete oklevati. Nujno se je treba posvetovati z zdravnikom, če bolečino spremlja zvišanje temperature ali se sindrom bolečine med zdravljenjem poveča.
Vrste bolečin
Zdravniki identificirajo 3 vrste bolečin, ki se najpogosteje čutijo v hrbtu. Naloga zdravnika je natančno ugotoviti, kakšna vrsta bolečine muči pacienta, ki se obrne nanj, saj bo vsak od njih obravnavan izključno na svoj način.
Nociceptivna bolečina ali preprosto povedano, za najpogostejšo velja bolečina v receptorjih – v koži, mišicah, vezeh, sklepih. Vzroki, ki jo povzročajo, običajno niso vidni na rentgenskih slikah ali računalniški tomografiji. V tem primeru specialist postavi diagnozo na podlagi simptomov, ki jih opisuje bolnik. Vzroki za mišične krče so lahko na primer fizični napor, ko je oseba dvignila nekaj težkega, se močno upognila ali temperaturna sprememba (pogost primer je klimatska naprava). To vrsto bolečine zdravimo z dvema vrstama zdravil.
Akutno bolečino zdravimo z zdravili proti bolečinam, protivnetnimi zdravili in mišičnimi relaksanti. V tem primeru ne more biti druge terapije. Ko se bolečinski sindrom zmanjša, bolniku priporočamo krepitev mišic s telesno vadbo. To je tako zdravljenje kot preprečevanje bolezni v prihodnosti.
Vadba ne pomaga samo pri krepitvi mišic, temveč tudi pri nastajanju endorfinov v telesu, pa tudi serotonina in norepinefrina. Te snovi povečajo prag bolečine in lajšajo depresijo.
Nevropatska bolečina ali bolečine v živcu, popularno je ta bolezen bolj znana kot išias. Ta vrsta bolečine pri osebi se pojavi zlasti, ko vretenčna kila postane velika in stisne živčne končiče. Strokovnjaki ob tem bolnike in celotno strokovno javnost svarijo pred napačnimi diagnozami v primerih, ko rentgen ali magnetna resonanca pokažejo, da gre za kilo ali kakšno drugo obrabo hrbtenice, ki pa ni dovolj pomembna, da bi prizadela živec. Treba je natančno razumeti pravi vzrok bolečine. Možno je, da je kriv mišični krč, to pa je popolnoma drugačna vrsta bolečine in tudi zdravljenje bo drugačno. Kar se šteje za osteohondrozo, se ne kaže le kot bolečina, ampak je tudi norma.
Osteohondroza je znak staranja telesa. Toda "osteohondroza" in "bolečina" nista ista stvar. Ker v kostnem tkivu praktično ni živčnih končičev, protruzije (začetna faza hernije medvretenčne ploščice. - Avtor) ali kile ne morejo boleti same. Izvedene so bile celo študije: skupine ljudi različnih starosti so dobile MRI - izbrali so predvsem tiste, ki se še nikoli niso posvetovali z zdravnikom zaradi bolečin v hrbtu, vendar so ugotovili, da imajo kile in osteohondrozo.
Poleg tega zdravnik navede primere, ko so bolniki prejeli zdravljenje - in njihova bolečina je izginila, kljub dejstvu, da je osteohondroza ostala na sliki. Osteohondroza je danes koncept, ki se uporablja lokalno.
Obstajajo države, kjer se beseda "osteohondroza" sploh ne uporablja. Lani so uradno rekli, da so to diagnozo postavili nevrologi prejšnje generacije. V tujini pacient, ko pride na pregled in reče, da ga boli hrbet, dobi diagnozo nespecifična bolečina v hrbtu, vendar se razume, da je oseba obremenila mišice.
Strokovnjaki najpogosteje potrdijo, da je bolečina posledica radikulitisa in ne krča s simptomom v obliki bolečine v hrbtu, ki seva po živcu v nogo.
Bolečine v živčevju so lahko tudi posledica zapletov, ki jih povzročata sladkorna bolezen in herpes. Pri sladkorni bolezni se bolniki pogosto pritožujejo nad bolečinami, saj ta bolezen poškoduje živčni sistem. Za postherpetično nevralgijo so značilni trakovi izpuščaja vzdolž poškodovanega živca in posledično bolečine. Za zdravljenje živčnih bolečin obstajajo posebna zdravila.
Za zdravljenje nevropatske bolečine se uporabljajo antiepileptična zdravila in antidepresivi. Treba je reči, da ime tovrstnih zdravil pogosto prestraši bolnike, zato jim je pomembno razložiti, da so antidepresivi tisti, ki povečajo prag bolečine. To so standardi za obvladovanje bolečine.
Psihogena bolečina ali kronično. Ta vrsta bolečine ni posledica fizičnih sprememb v človeškem telesu, temveč sprememba njegovega duševnega stanja. V tem primeru simptomi mučijo bolnika dolgo časa. V tem primeru praviloma ne boli le hrbet.
Dogaja se, da pridejo ljudje in rečejo: "Vse me boli - glava, hrbet - nenehno. Sprašujete: ali so dvignili nekaj težkega? Ne! In ni jasne lokalizacije. V tem primeru lahko sklepamo, da ima bolnik znižan prag bolečine in analizator bolečine, ki se nahaja v možganih, se nenehno čuti. Karkoli lahko povzroči bolečino pri takem bolniku: prekomerno delo, stres, občutek strahu.
Sredstva proti bolečinam v tem primeru ne bodo pomagala. Bolnikom s kronično bolečino specialisti običajno predpišejo antidepresive in telovadbo, včasih pa je dovolj, da vzrok poiščemo s pomočjo psihologa ali psihiatra.
Mlada ženska, ki se je šest mesecev pritoževala nad bolečinami v hrbtu, pravi, da je trpela. Priporočila sem ji, naj gre k psihologu in hodi na športno vzgojo. Čez nekaj dni se je vrnila popolnoma zdrava, brez kakršnih koli zdravil. Psiholog ji je pomagal razumeti, da je vzrok bolečine stres: imela je družinske težave, telesna vzgoja pa ji je pomagala pri sprostitvi.
domaNajbolj učinkovito zdravilo so peroralna protivnetna zdravila. Samo ne pretiravajte - varni so samo prvič. Pri dolgotrajnem jemanju lahko takšna zdravila povzročijo razjede in krvavitve v želodčni sluznici. Tradicionalno domače zdravljenje - nesteroidna mazila - se lahko uporablja le kot dodaten ukrep. So neškodljivi, a neučinkoviti. Tudi nošenje steznika poskrbi za olajšanje – fiksacija razbremeni hrbtenico, blaži krče in omejuje nenadne gibe. Samo steznik naj bo navaden - elastičen in ne grelen.
Če zdravljenje v treh dneh ne bo dalo učinka, se morate posvetovati z zdravnikom, ki vam bo dal blokado s protivnetnimi injekcijami. Z lajšanjem krčev in sprostitvijo mišic bolečina izgine takoj in pogosto za vedno.
Prepovedano!
Kopeli in masaže so strogo prepovedane. Povečajo oteklino in bolečino.
Obrnite se na kiropraktike prek oglasov v časopisu. Manualna terapija je področje, kjer se za vsakega specialista najde tristo šarlatanov. Če res želite najti dobrega zdravnika, se obrnite na certificirane klinike, kjer delajo certificirani strokovnjaki.
Pomembno je, da takoj določite pravilno taktiko zdravljenja. To mora opraviti nevrolog ali nevrokirurg. Samostojno zdravljenje hrbta je nevarno. 30 % pacientov na nevrokirurškem oddelku je poskusilo domače metode zdravljenja in končalo v bolniški postelji.
Ko tablete ne pomagajo
Če zdravljenje z zdravili, ki ga je predpisal terapevt ali nevrolog, ne daje rezultatov v 3-6 mesecih in bolečina še naprej muči bolnika, je zdravnik dolžan bolnika prenesti k drugemu specialistu. V nekaterih primerih je lahko fizikalna terapija v veliko pomoč. Primeren je za prvi dve vrsti bolečine: v receptorjih in živcih. Fizioterapija je predpisana tudi tistim bolnikom, ki imajo alergije na zdravila ali težave z želodcem.
Zaradi tega poteka zdravljenje, vendar ni učinka; bolniki pogosto prihajajo k nam v hudih primerih, z depresijo, zato se njihove obravnave lotevamo multidisciplinarno, vključujemo različne specialiste: nevrologe, psihologe, fizioterapevte, nevrokirurge.
Med tehnikami, ki jih uporabljajo domači fizioterapevti, so si izposodili ruske kolege intersticijska električna stimulacija. Njegovo načelo je uporaba toka skozi posebno iglo za enkratno uporabo, mimo kožne bariere, neposredno na vir bolečine. Diagnoze, za katere je predpisan ta postopek, vključno s protruzijo in kilo. Postopek je po mnenju strokovnjakov udoben in ne zahteva lajšanja bolečin. Učinek se običajno čuti že po prvem postopku. Skupaj so dodeljeni od 3 do 6.
Poleg tega se uporablja lasersko terapijo. Ta tehnika je priročna tudi zato, ker jo lahko bolnikom predpišemo z različnimi poživili, tudi kardio, in ni skrbi, da bi prišlo do okvare. Laser se uporablja ne le za zdravljenje bolezni, povezanih s težavami s hrbtenico, temveč tudi za zdravljenje zapletov sladkorne bolezni in herpesa, o katerih smo že govorili.
Laser spodbuja dobro celjenje. Poleg tega naprava izboljša mikrocirkulacijo v sami hrbtenici in zaradi tega se izboljša prehrana diskov. Posledično se oteklina in vnetje zmanjšata, bolečina pa izgine.
Blokada
Koncept "blokade" v medicini ni nov. Pri hudih bolečinah že od sovjetskih časov bolnikom predpisujejo injekcije v predel, kjer se bolečina neposredno nahaja. Od takrat se je v lokalnih klinikah malo spremenilo. Medtem je treba v skladu z mednarodnimi priporočili te postopke izvajati izključno pod nadzorom z uporabo posebne opreme, ki vam omogoča spremljanje procesa v realnem času. Posledice neuspešne injekcije so lahko zelo različne: v najboljšem primeru zdravilo, dano na napačno mesto, ne bo dalo želenega učinka; v najslabšem primeru je polna resnih zapletov.
Zdravilo je treba dajati pod radiološkim nadzorom: fluoroskopija, CT, MRI, ultrazvok, ker se zdravilo aplicira specifično na področje, kjer je vir bolečine. Če zdravnik pride na napačno mesto, je to preobremenjeno z zastojem dihanja pri bolniku in popolno spinalno anestezijo.
Bistvo blokade je v tem, da aplicirano zdravilo od nekaj mesecev do šest mesecev prepreči širjenje impulza vzdolž živca, ki sodeluje pri prevajanju živčnega impulza. Čeprav ta postopek ne zagotavlja trajnega učinka, bistveno izboljša bolnikovo kakovost življenja: oseba za nekaj časa popolnoma pozabi na bolečino, lahko mirno spi ali se ukvarja s svojimi opravili.
Kirurgija – lajšanje bolečin
Ko zdravila ne pomagajo - niti tablete niti injekcije, ko je fizično zdravljenje neučinkovito, na pomoč priskočijo nevrokirurgi. Sodobne tehnologije omogočajo tem strokovnjakom, da paciente, ki so več let zapored trpeli za njo, vrnejo nazaj v življenje brez bolečin. Obstaja veliko tehnik: od manipulacij z najmanjšim posegom v telo do zapletenih kirurških posegov z vretenčno protetiko.
Pri kilah, ki stisnejo živec, je ena najpogostejših in učinkovitih metod t.i radiofrekvenčna ablacija. V bistvu je to neke vrste blokada, le da se namesto zdravila, ki le začasno ublaži bolečino, uporablja električni tok, ki lahko popolnoma reši težavo. Ablacija se pogosto izvaja po blokadah, zaradi česar zdravniki jasno vedo, na kateri živec je treba vplivati. Postopek je zagotovljen tako na plačani kot na podlagi kvote.
Postopek se izvede v 20 minutah. Imenuje se operacija, v resnici pa gre za kirurški poseg, ki se izvaja v lokalni anesteziji, vedno pod nadzorom posebnih naprav. Najprej se reproducira bolečinski sindrom in, če pacient potrdi, da je ravno to bolečina, ki jo običajno doživlja, uporabimo pulzno razelektritev - in bolečina tako rekoč izzveni.
V posebnih primerih se uporabljajo metode nevrostimulacijavključno z vsaditvijo elektrode. Pacient je podvržen operaciji: kirurg namesti majhno napravo na mesto bolečine, ki sproti zavira bolečinske impulze. Pacienti so deležni tega posega v skladu s kvoto.
Obstajajo primeri, ko so že bile izvedene različne vrste kirurških posegov, vendar je sindrom bolečine v eni ali drugi meri vztrajal, potem namestimo stimulator - najprej v testnem načinu, in če je dosežen želeni učinek, ga namestimo trajno. To je operacija, ki se izvaja z majhnim rezom. Edina stvar je, da bo moral bolnik občasno prihajati na testni nadzor.
Kaj tvegamo?
Tveganje operacije, zaradi katere jo odložijo ali v celoti zavrnejo, mnogi bolniki ocenjujejo kot močno pretirano. V nevrokirurgiji obstajajo tehnologije, ki omogočajo natančno izračunavanje učinkovitosti operacije in kateri simptomi bodo po njej izginili in kateri bodo ostali.
Verjetnost ponovitve bolečine po operaciji ne presega 1–1,5 %. Res se lahko pojavijo kile na drugih mestih, vendar ne gre za zaplet, temveč za širjenje bolezni, ki jo pogosto najdemo pri mladih, nediscipliniranih bolnikih. Takoj ko bolečina izgine, se vrnejo k običajnemu življenjskemu slogu: vozijo, nadaljujejo s treningom. Toda to je absolutno nemogoče storiti.
Je za vse kriva osteohondroza?
Osteohondroza je kronična degenerativno-distrofična sprememba medvretenčnega prostora. Vsi ljudje, starejši od 25 let, imajo znake osteohondroze. Nemogoče se je izogniti osteohondrozi, vendar se lahko zaščitite pred njenimi zapleti, ki so vzrok za bolečine v hrbtu.
Zakaj je tako in ne drugače?
Ali je treba porabiti čas, trud in denar za zdravljenje: tablete, injekcije, fizioterapije, če lahko takoj opravite manjši poseg in se enkrat za vselej znebite bolečine? – To je vprašanje, ki si ga bolniki v zadnjem času vse pogosteje zastavljajo. Odgovor je običajno jasen: da, potrebno je! Dejstvo je, da ob natančni diagnozi in pravilnem zdravljenju le redki pridejo do operacije. Ostali se znebijo bolečine v prvih fazah oskrbe - v povprečju je na vsaki stopnji izločenih 30% bolnikov.
Napaka je, ko ljudje, ki na sliki vidijo izboklino ali kilo, takoj tečejo k kirurgu, mimo strokovnjakov na prejšnjih stopnjah oskrbe. V primerih, ko so spremembe manjše, operacija ni potrebna. Poleg tega se lahko oseba s tako imenovano osteohondrozo s pravilnim življenjskim slogom - fizioterapijo, plavanjem, spremljanjem telesne teže - počuti zdravo in ne čuti bolečine.
Pomembno je, da na vsaki stopnji bolnik dobi natančno diagnozo in predpiše pravilno zdravljenje. To je mogoče doseči le kolektivno. Predlagano je tudi, da se na podlagi tujih izkušenj uvede nova specializacija, kot je algolog - to je neke vrste terapevt, specializiran za bolečino, zdravnik z znanjem nevrologa in interventnega anesteziologa, ki je sposoben zdraviti, ne da bi zadevo pripeljal do operacije, vendar, če je kirurški poseg še vedno neizogiben, bo bolnika nemudoma premestil k nevrokirurgom.